Pa naslednjič...

Test Lexusa, ki bi ga moral izvedit včeraj, sem zaradi obveznosti moral prestaviti na naslednji teden (na srečo so na Lexus Slovenija zelo razumevajoči). Torej lahko kaj več o tej temi pričakujete takrat.

Naj pa se pohvalim, da mi je včeraj na razgovoru šlo prav fino in da se že vidim na uvajanju...morda že naslednji teden. :)

Pa da ne boste spraševali..."A danes pa ne bo nobene fotke?". Ne...zaenkrat ne... Če bi bil na domačem računalniku, bi lahko vsaj kakšno iz arhiva objavil...tukaj pa niti nimam inspiracije, kaj poslikat. :(

...

Sovražim takšne dneve, kot je današnji. Takšne...sladko-kisle. Zakaj sladko-kisle? Začnimo zgodbo zjutraj...ob okoli 8:00. Zbudi me ropotanje kosilnice direktno pod oknom sobe. Sovražim živeti v bloku. Nikoli ne bi mogel živeti v bloku. V hiši živim že odkar sem pripuzal na svet dve desetletji in še nekaj malega nazaj. Navajen sem na to, da imam okoli hiše neko svobodo, nek prostor zase. Da mi ni potrebno prenašati ropotanja hiperaktivnega otroka iz zgornjega nadstropja in da mi ni potrebno poslušat razbijanja spodnje sosede, ki naj bi baje bilo znak, da utišam svojo redno dozo Deep purplov&co. Aja...kaj sploh delam v bloku? Z najdražjo paziva stanovanje njene sestre in družine medtem, ko se oni lepo namakajo v morju nekaj 100km južneje. No...v glavnem...zbudil sem se okoli osme ure...se malce premečem po postelji...nato pomislim, da imam danes ceeeel dan samo za uživanje. Ma kaj lahko človek sploh še hoče lepšega? Nasmehnem se in odtacam do računalnika. Ker sem v fazi iskanja nove zaposlitve, najprej pogledam ponudbo prostih del (mimogrede...ima kdo kakšen dober šiht zame? :) ). Danes nič novega...torej grem napisat prošnjo za delo, ki sem ga našel včeraj. Delo se sliši zelo obetavno in če ga dobim, bom srečen človek...še bolj srečen, kot sem sedaj.

Vidim, da dolgovezim...bom poskusil skrajšati. V glavnem...v preostanku dneva je crknil avto...nato je začel delat...potem je totalno crknil...pa čez natanko uro in dvajset minut spet začel delat. Hja, kaj naj rečem...Ford kot Ford...Fast Only Rolling Downhill. Samo da mi bo jutri zjutraj vžgal...imam razgovor. Pomemben razgovor. Še za eno dobro službo. Držite pesti!

Preostanek dneva do sedaj pa je minil popolnoma povprečno. V bistvu podpovprečno. V resnici...prav dolgočasno. Ugotovil sem, da mi takšni dnevi, kot sem se jih veselil na začetku objave sploh ne ležijo. Premalo akcije...premalo dogajanja... In zaradi tega si bom sedaj privoščil Johna Travolto...Operation Swordfish. Mislim, da že ene petič, ampak niti enkrat preveč. Film je enostavno zakon. Niti slučajno sicer top3 zame osebno. Niti top5. Morda top10...ampak je vseeno zakon. Zraven pa si bom privoščil...

Ups...šele zdaj sem opazil, da je to nek Hrvaški zvarek sicer odličnega piva... Se mi je zdel nekam sumljivo poceni. :(

Slaba vest

Ja, danes jo imam. Zelo hudo. Zelo me peče. Zakaj? Se spomnete nekaj objav nazaj, kjer sem tarnal nad tem, da jo sovražim? Knjigo za OPT (osnove pravnih teorij). No...kot sem tam napisal...če ji ne posvečaš dovolj pozornosti, te zaj***, kolikor se da. In danes me bo. Seveda je bilo zadnje čase vse drugo bolj pomembno, kot učenje...danes pa je izpit. In kaj mi je sedaj narediti? Tja bom šel, se podpisal in šel ven. Vsaj na naslednji rok bom lahko šel. Do takrat pa obljubim, da se ji bolj posvetim.

Dobro vem, zakaj je prišlo do tega. Lansko leto so bili pogoji za napredovanje dosti strožji. Do zadnjega tedna pred vpisom v višji letnik sem trepetal, ali mi bo uspelo ali ne. In takrat sem se učil. Res učil. 14 dni neprestane vaje matematike. In če pomislim, da je bila matematika eden poglavitnih razlogov, zakaj sem se iz EPF Maribor po treh letih "boja" prepisal na Fakulteto za logistiko... Ouch. No, ampak to je sedaj mimo. Letos pa nobenih strogih pogojev, napredovanje v tretji letnik sem si "priboril" že skoraj pol leta nazaj...od takrat pa nekako stagniram. Zato je sedaj res že skrajni čas, da se vzamem v roke. Dva komada še naj naredim...pa bom srečen. Če pa naredim še tri, bom pa itak skakal po zraku.

In ker sem tele dni kar nekako preveč užival v vseh radostih življenja (beri: lenarjenju pred TV s pivičko v rokah), še slikal nič nisem. Zato danes objavljam eno starejšo sliko iz nekega večernega sprehoda ob Savinji z mojo drago.

Ping pong anyone?

Nedelja v službi...ja komu pa ne bi bilo dolgčas?

Srednjeveški dan, Stari grad Celje, 25.8.2007

Ob okoli osme ure zvečer sem pritacal domov, lačen kot volk. Prižgem računalnik, vtaknem spominsko kartico v bralec, izberem kopiranje vseh slik na računalnik. "Do konca kopiranja je še 8 minut." Mater, a sem moral pozabiti povezovalni kabel pri moji dragi. Ja nič...bo pa čas, da napravim moje slastne tople sendviče de-lux. Narežem sestavine (namenoma ne izdam, katere so to...naj vas matra firbec), postavim toaste, jih naložim, vržem prvi par v sendvič mejker in grem pogledat, če je že vse kopirano. Jupiiii, je. Uau, kakšna slika...tale je glupa...tale je bedna...bedna...tudi bedna...aha, ena, ki bo za silo...bedna...bedna.........bedna....hm....kaj je ta vonj? Ta zvok? Ojoj... Uporabim vse moje šprinterske sposobnosti, da pravočasno pridem do kuhinje, ravno v trenutku, preden bi ga razneslo...sendvič mejker namreč... OK, malce pretiravam...dejstvo pa je, da tako zažganih toplih sendvičev že nekaj časa nisem jedel. No....če dobro pomislim...jih nisem nikoli. Nadalnjo urico in pol sem izkoristil za večerjanje, urejanje slik, tuširanje ponovno večerjanje (ker je prva večerja bila bljek) in pisanje bloga. Rezultat je viden tukaj.

Najprej pogled proti Zagradu, naselju na levi strani Savinje, južno od centra

Gužva pred vhodom

Grajska požrtija

Je kdo dobil lušte?

Kaj pa zdaj?

Še nekaj gužve

S konjičkom na konjičku

Eat that, Robin Hood!
Pred spopadom...

...in po spopadu

Ves srečen se postavim v prvo vrsto...veselo škljocam...potem se pa tale Nikonaš s temle kanonom postavi ob mene. Iz strahospoštovanja sem stopil en korak nazaj.

Čirule čarule bim karabim

"Mamiiiii! Jst dons ne grem domu!"

Jaz slikam...ti slikaš...on slika...vsi slikamo!

Kva pa teb' ni jasn?

Ročne spretnosti I.

Ročne spretnosti II.

Ročne spretnosti III.

"Tistale hiška...ja, tista ta lepa. No, tam sem pa jst doma."

Ena panoramska

"A maš kak cent viška?"

"Kirga bova pa dans upecale?"

Fotografij bi lahko objavil še malo morje, vendar sem zdajle enostavno preveč crknjen, da bi se mi še karkoli dalo, tako da upam, da bo zadosti za ustvarjanje prvega vtisa o dogajanju. Če sam potegnem črto pod vsem, sem z dogodkom zelo zadovoljen. Lepa organizacija, avtentična predstavitev, dobra dramaturgija...v glavnem, vse najnaj. Naslednje leto pa se zopet vidimo.

Izpolnjena želja

Malce prejle sem prejel klic iz vrhovnega štaba podjetja Lexus v Sloveniji, da je uslišana moja želja, ki se je nanašala na testiranje teh prestižnih japonskih vozilc...v četrtek me v LJ čaka novi IS 250...bencinska V6 štirikolesna beštija. Mogoče...mogoče bi se celo dalo dogovoriti za test kakšnega LS-a. Mogoče celo SC-ja... "Bonnnnnk....Slap" se je zaslišalo okoli moje glave... Ja vem...ponudite prst, hočem roko.


Do takrat pa se bom malce slinil ob tejle slikici:

Seveda lahko po testu pričakujete majčkeno poročilo. Pa slike. Če ne bo tipkovnica preveč zalita s slino.

"N" Day

O današnjem dnevu se je med fotografi že nekaj časa na veliko razpredalo. "Zakaj le?" porečejo nepoučeni. Dragi moji...danes je dan, ko je Nikon s prestola DSLR aparatov končno pometel Canona. Ja...prav ste slišali. Canon je pokleknil. Sedaj seveda lahko pričakujem obtožbe, grožnje in ostale tipe agresivnega izražanja. Morda celo upravičeno...ampak...sedaj sem še toliko bolj ponosen, da imam Nikona. Pa čeprav moj prihaja iz samega dna Nikonovih digitalnih zrcalno-refleksnih zadevščin...ampak...je pa Nikonov DSLR. Torej sem med elito. :) Ja...hec mora bit.

Sedaj pa nazaj na realna tla...v sam vrh Nikonove najnovejše ponudbe... Kaj je že novega? Aha...Nikon D300 in Nikon D3. D300 spada v rang predhodnega D200, katerega ne bo nadomestil, ampak le na nek način nadgradil. Proizvajala se bosta še nekaj časa oba, vzporedno. Namenjen je (tako kot "predhodnik") zahtevnejšim amaterjem in (pol)profesionalcem, cena za sam aparat brez objektiva (body) pa znaša malce manj kot 2000€. Prvi pogledi na to čudo so že zunaj, enega lahko najdete tukaj.


Naslednja, mogoče bolj pomembna zadeva pa je D3. Namenjen je zgolj profesionalni rabi in ljudje, ki se malce bolj spoznajo na tovrstne aparature od mene trdijo, da bo s prestola odpihnil aparat, katerega sem z videom na hitro predstavil nekaj objav nižje. Prvi pogledi na ta kup črnega magnezija pa so na voljo tule.

Nikon D3

Grad v oblakih

Sicer ena mojih starejših fotografij, ampak mislim, da je vseeno vredna objave.

Pozabljen otrok

Zgodba je stara natanko en dan...no, recimo da dve, tri urice manj, gre pa nekako takole. Sedim na svojem delovnem mestu, ko naenkrat zaslišim neko panično govorjenje. Kaj je narobe? Skupina bosanskih državljanov, trije odrasli (M, M, Ž) in mislim da okoli 7-8 mladoletnih otrok, starih nekje od 5-15 let so se drli nekaj v stilu, da enega izmed otrok pogrešajo. Iz nadalnjega razgovora (dretja?) sem razumel, da so bili na enem izletu in da so enega nadebudneža enostavno pozabili tam. Mislim...ko Mujo, Haso in Fata. Danes sem ugotovil, da so bili na Bledu (ojoj...) in da se je vse srečno končalo. Mali se je znašel, našel enega natakarja, s katerim sta skupaj poklicala očeta v Bosno, ta je našel telefonsko številko otrokovega trenerja, jo sporočil tamalemu in tamali je obvestil svojega trenerja. Ta pa je že bil na poti nazaj na Bled, kjer je malega našel v lokalu, katerega natakar je pomagal rešiti zadevo.

Celje ponoči

Sicer je tehnično gledano zaradi napačnih nastavitev slika polomija, ampak kljub vsemu pa ni tako slaba, kot bi morda lahko bila. Ob prvi priložnosti seveda sledi boljša.

Predizpitni oddih

Prejšnji teden sva se z boljšo polovico odločila, da bi se lahko še malce odpočila pred začetkom jesenske izpitne norije. In kot naročeno, sva bila povabljena na kolegičin vikend v hrvaški Istri v bližini Poreča. Kdaj greva? V sredo je praznik...torek ne...v četrtek? Itak. Ob 10:00 sva že brzela po avtocesti proti Ljubljani. Do Ljubljane vse BP...potem pa se počasi približujeva predoru Golovec. Nastaja kolona. Levi pas je malce hitrejši...greva tja. Bil je nekako sumljivo hiter...kot za šalo sva se peljala mimo vseh "počasnel" na desnem pasu. Naenkrat zagledava na sredini stožce in verigo, ki razmejuje oba pasova, ter tablo, da je ta pas namenjen le za Dolenjsko, desni pa za južno obvoznico ali Dolenjsko...way to go, DARS... Da bi tablo postavili kakšen kilometer prej jim seveda ne pride na pamet. Dopuščam sicer možnost, da je tabla bila postavljena, vendar le na desni strani desnega pasu, kjer je zaradi obilice tovornjakov na desnem pasu ni moč videti z levega pasu. Kaj nam je revežem ostalo drugega, kot da smo se vsi peljali do izvoza za Grosuplje, tam obrnili in se podali nazaj proti Ljubljani. Nadalnja pot do vikenda je potekala brez težav.

Tam razloživa avto, popijeva pozdravno pivce in se vsi skupaj odpravimo na plažo. Dedca skupaj v enem avtomobilu (treba je bilo preizkusit novo štirikolesno pridobitev gostečega para), dekline skupaj v najinem Mondiju. Na plaži midva parkirava in čakava dekleti, ko ena izmed njiju priteče do naju... "Na pomoč...na pomoč...nasedli sva..." Super...kako jima je ratalo zadeti edino skalo, ki štrli iz dovoza na plažo? Baje je bil kriv pomanjklivo oblečen dec, na katerem sta se ustavila pogleda obeh parov oči... Na srečo jo je avto odnesel brez vidnih poškodb.

Nesrečna skala in ostanki podvozja na njej

Pogled iz plaže

Sveže školjke na poti

Pozerka

Bilo jih je na pretek

Kaj bi na plaži brez njega

Se gremo igrat?

Čebelice, čebelice, ve moje ste prijateljice... (ali nekako tako gre neka slovenska narodna)

Drugi dan...padla je ideja, da s starega surfa pobrišemo prah in postrgamo pajčevino ter se končno naučimo surfat. Easier said than done...oz...lahko je gobcat... Če ne drugega, smo poskrbeli za salve smeha kopalcev v morju in ostalih obiskovalcev na plaži.

*Surf's up

*Imam ga...

*...imam ga...

*...nimam ga.

Za danes bo dovolj

Detajl iz vikenda

Eden izmed rednih večernih obiskovalcev

To so bili obeleženi dogodki prvih dveh dni, dokler ni ubogi Nikon ostal brez energije...polnilec pa je opravljal izredno koristno delo na televiziji v Celju. Torej...kaj se je dogajalo v naslednjih dneh...še enkrat smo poskusili surfat...tokrat dosti bolje, predvsem po zaslugi gospe, katera je bila pripravljena z nami deliti svoje resnično bogate surferske izkušnje. "Žurali" smo ga v istem klubu in ob istem času, kot eden najbogatejših Celjanov in njegova, zelo veselo razpoložena žena. Škoda, da nisem imel zraven fotoaparata...slike bi se znajdle na naslovnici Žurnala. Ostalo pa je minilo dokaj povprečno...relaksacijsko. Ravno prav za priprave na to, da sedaj vzamem v roke knjigo za OPT in se ji malce posvetim.



OPOMBA: Slike, označene z * so nastale izpod kazalca desne roke moje drage.

Šmartinsko jezero

Od mnogih na nek način (neupravičeno) pozabljena celjska atrakcija je zagotovo Šmartinsko jezero (po celjsko Šmarjak), ki leži le nekaj kilometrov iz Celja proti severu. Jezero je eno največjih akumulacijskih jezer v Sloveniji, nastalo pa je z zajezitvijo potoka Koprivnica. Jezero je sicer še kar dokaj popularna izletniška in predvsem rekreacijska točka veliko Celjanov in Celjank ter tudi okoliških prebivalcev, predvsem pa je zanimivo zaradi ribolova. Mogoče je tudi najti pogumne plavalce, vendar...roko na srce...jaz se tja notri ne grem kopat za noben denar... Je pa zelo možno, da se bo v ne tako daljni prihodnosti to spremenilo. Po Celju se zadnje čase dosti govori o poživitvi turistične ponudbe na jezeru. In če se bo to uresničilo, bo jezero zopet zašlo na pota stare slave.

turistična ladja Jezerska kraljica

Južni del jezera in ograda

"Plaža"

Trening kajakašev

Skakalnica za akrobatske skoke v vodo

Kalašnikov z objektivom...

...ali mokre sanje vsakega profesionalnega fotografa. 10 slik na sekundo...odlično obvladovanje slabih svetlobnih pogojev...super orožje za samoobrambo (če ga vržete v napadalca)...Canon EOS 1D MkIII. Cena v Sloveniji? Ne vprašajte. No...če že vztrajate...malce preko 4.000€. Samo za aparat. Brez objektiva. Veliko? Mah kje...samo nekajkrat več, kot je vreden moj avto...

Igrivost

Del današnjega popoldneva sem preživel s sinom mojega bratranca. Povem vam...malemu ne zmanjka energije. Kar pogrešam te čase...brezskrbnost...igra...pričakovanje... Po glavi ti gre samo to, ali boš dobil igračo Donatella iz Ninja želv, ali morda Spidermana... Mogoče, če boš dovolj priden celo Shreka. Ja res je...to so bili časi... Sicer pa, če dobro pomislim...kaj nam pa danes manjka? OK...mogoče kakšen tisočak ali dva € ne bi ravno škodila, ampak vseeno nam je prav fletno.

"Gol sn dau!"

Po naporni tekmi prija počitek

"A greva še enkrat? Zdej bom jst v golu!"

In vseh težav je konec...

No...ravno vseh ne...tistih, ki so povezane s smrdečimi oblačili ob prihodu domov iz ponočevanja po lokalih pa zagotovo. Ja...kajenja v lokalih je konec. Jupiii...

Zdaj pa lepo počasi, da razložim, kako sem prišel do tega spoznanja... Včeraj sva si z boljšo polovico privoščila novo pridobitev...fotografski stativ. Ona je šla popoldan delat, jaz pa se doma priden učil...vse do večera. Ravno sem zaprl knjige, se odpravil na stranišče, ko je zazvonil telefon. "Ajde, zrihtaj se...greva slikat!" Super...pa ravno sem imel tudi sam namen iti na teren. "Kdaj prideš domov?" "Čez urco." OK...malce bo še za počakat, ampak bo že.

Ob 22:00 je že bila doma...oblečeva se, urediva...zdaj pa na teren. "Greva še na eno kavico? Samo eno... Prosim..." Seveda tistemu nežnemu pogledu nisem mogel reči ne. Pa greva na kavico...v 0,33l pakiranju z rdečo etiketo. OK...spijeva, pa greva fotografirat. Naenkrat zagledam stampedo ljudi v gostilno. Zunaj se je utrgal oblak. Jap...ker nimam ravno D200 ali kaj podobnega, skoraj vodo-odpornega, slikanje odpade. Kaj pa zdaj? Ja...gremo ga žurat... In tukaj sem sedaj ugotovil, kako prav so naredili vplivni možje v Ljubljani... Razen enega idiota, ki je mislil, da je frajer, ker na natakarjevo prošnjo ni ugasnil čika, ni v nobenem lokalu nihče kadil. Luksuz.

Družba je bila dokaj (milo rečeno) razigrana in naenkrat sem pomislil, da bi lahko te trenutke malce ovekovečil. Ker večina slik nekako ni za javnost, bom objavil le dve...ena malce scary in druga, malce bolj sweet.




Danes pa sem našel pol urice zase in sem malce stestiral stativ...bo kar zadovoljiv.

Sovražim jo!

Resno jo sovražim. Saj ne, da bi bila smotana. Niti ni zatežena. V bistvu je zelo srčkana...prijazna. Človek jo kar hitro razume. Samo kaj, ko je nekaj časa ne čutiš ob sebi. Mimogrede pozabiš, kako izgleda...kako diši...kakšna je na otip. Zakaj se mora ravno sedaj vračat...ravno sedaj, ko so takšni dnevi, ko je človeku vse drugo bolj pomembno? In ko se vrne, normalno zahteva pozornost. In če ji je ne nameniš, te ob prvi priliki zaj*** kolikor se da. Presneta knjiga za OPT...

Kaj, kako, kdaj, zakaj?

To so vprašanja, katera sem si zastavil ob ustanavljanju bloga. Nanašajo se na pisanje...kaj, kako, kdaj in zakaj bom pisal?

Kaj?
Tisto, kar počne že tisoče in tisoče ljudi po svetu...tudi v Sloveniji je tega ogromno. Slikaš, slikaš, slikaš...poslikaš nekaj, kar ti je všeč in upaš, da bo všeč še komu...to nekje objaviš...spodaj nekaj nakracaš in to je to. Fotoblog torej.

Kako?
Predvsem na takšen način, da vam bom poskusil predstavit kakšno stvar, ki bi vas utegnila zanimati, katere drugače sploh ne bi opazili, katera vas morda zanima, pa želite o njej izvedeti kaj več... "Stvar" v prejšnji povedi lahko enostavno zamenjamo tudi z "dogodek". Morda tudi z "osebo".
Včasih bom zanimiv, večkrat ne...včasih poln domišlije...pa drugič malo manj. Kakšna tema bo družbeno-kritična, kakšna v stilu monologa...v glavnem "mešano na žaru"...no...na ekranu.

Kdaj?
Predvsem ko bo čas. In ko bo ideja. Prišli bodo dnevi, ko vas bom zasul z objavami, bodo pa tudi prišli tedni, ko me (na srečo ali morda celo žalost) ne bo nikjer videti.

Zakaj?
Iskreno povedano? Ker me zanima, kako to izgleda. Kako izgleda, da nekaj pišeš, ostali te pa berejo. Morda te kdaj pohvalijo...večkrat skritizirajo...kdaj prisluhnejo...naslednjič ignorirajo...



Tukaj pa sta še dva detajla iz včerajšnjega popoldanskega sprehoda:

Goooooood moooooorning, Ceeeelje!

V originalu je 20 let nazaj v tem vzkliku iz ust legendarnega Robina Williamsa bilo slišati Vietnam...danes pa pač Celje.

Načeloma nimam problemov z vstajanjem, sem se pa zadnje čase tako navadil na ležernost, da reees nimam pojma, kako se bom konec meseca ob koncu dopusta lahko vstajal ob 05:00 zjutraj. Ponavadi zaradi mojega dolgega jutranjega rituala še kakšnih 15 minutk prej... V primerjavi s sedanjimi 10:00, v izrednih primerih še kasneje.

Bo pa takrat nekaj bolj vsakdanjega tale pogled skozi moje okno...lep sončni vzhod, kjer se sonce nad Celje dviga iz smeri bližnjega vzhoda...torej sosednjih mestec Štore in Šentjur.

Razdevičenje

Hja...moj prvi blog.

Modri možje so mi nekoč rekli...najtežje je začeti. Hudičevo prav so imeli. Zaradi tega naj bo tole moj začetek. Ni ne vem kaj...ob branju te objave ne boste doživljali nekih posebnih občutkov. Ne bo vam dala misliti. Ne bo nekaj, na kar bom ponosen. Bo pa...moj začetek.