Ste že naredili kakšno? Kakšno takšno...konkretno? Pa ne tisto pri tehničnem pouku v osnovni šoli. Tudi ne tisto, pri kateri ste stisnili pravkar izpraznjeno pločevinko piva. Ampak tisto, ki je bila posledica nepazljivosti/objestnosti/presenečenja/izzivanja/česarkoli, rezultat pa je bil razbit dvo/štirikolesnik. Torej avtomobilska nesreča.
Sam že imam nekaj izkušenj. Pri dveh sta bili krivi ženski (itak!) in njuna nezmožnost vzvratne vožnje in kot zakleto so pri obeh nastradala zadnja leva vrata, prvič na očetovi Astri, drugič na mojem Mondiju. Ampak nič od tega ni bilo hudo tragično...popravilo prve škode je častila zavarovalnica, drugo pa ni bilo omembe vredno in sem denar, pridobljen od zavarovalnice vložil...hm...kam že? Nekam pač...
Največja mojstrovina pa je seveda uspela moji malenkosti. To leto je že četrto po vrsti od tistega lepega nedeljskega večera, ko sem se vračal iz službe iz Velenja, kjer smo ravno začeli s poletno razprodajo športne opreme. Takrat sem imel grdo razvado, da se kljub vsem opozorilom nisem nikoli pripasal med vožnjo avtomobila..tudi takrat se nisem. Ampak ne za dolgo. Malo iz Velenja se je za mano pripeljala kibla velenjske policijske postaje. Ker sem jih že na daleč zagledal, sem se seveda takoj pripasal. Če jih ne bi bilo, se seveda ne bi...kot že neštetokrat prej. Vožnjo sem z nekako normalno hitrostjo nadaljeval proti Celju. Glede na takratnje vozniške rekorde, ki smo jih kot za stavo podirali, je hitrost vožnje bila hudo pod povprečjem. To je bila predvsem posledica celodnevnega dela. V Twingecu si nastavim glasbo (takrat so na jedilniku prevladovali melodični house komadi), opravim hiter telefonski klic, med katerim me prehiti temno siva Laguna. Ker se je peljala le malce hitreje od mene, sem malenkostno pospešil, le toliko, da sem jo dohajal (uživam v vožnji za dobrim in dinamičnim voznikom).
Približala sva se znanemu gostišču Cizej, moj zaostanek je bil okoli 100 metrov, hitrost okoli 100-110 km/h. V ovinku nežno zavijem v levo, ko me skoraj vrže v strop...SRNA! Zaviram...zavijem v levo...Twingeca zanese bočno v desno stran...volan kontra...Twingec drsi v levo...volan popustim...Twingec je ukročen, srna obvožena... "Mater sem dober voznik!" Ampak...ovinek se je še kar nadaljeval, meni pa je po poplesavanju po cesti zmanjkalo le-te. Zapeljem na bankino, twingeca zopet malenkost zanese v desno...takrat pa...yiiiiihaaaaa...poletim preko dovozne ceste, ki se dviguje nekje pol metra nad robom bankine. Prvi udarec je utrpel zadaj desno...drugega (najhujšega) spredaj desno...tretjega spredaj levo...četrtega zadaj levo......sledil je udarec po strehi (podrt opozorilni znak za miniranje v kamnolomu) in počasno prevračanje nazaj na kolesa. Brisalci so iz meni neznanega razloga menili, da je potrebno obrisati steklo. Izklopil sem jih. Se odpasal. Odprl vrata. Spreletelo me je..."Tole pa bo škode..." Do mene pritečejo domačini...moje prvo vprašanje je bilo..."V katero smer je Celje?"...eden izmed njih hiti izklopit akumulator, gospa me na hitro pregleda, njen mož že kliče reševalce. Iščem mobilni telefon...ni ga nikjer... "Očitno je nekje na njivi," reče mož, ki je ravno opravil s pogovorom z reševalci. "Boste koga poklicali?" "Ja...domov...mislim, da bom rabil prevoz do doma..." Gospa me pogleda..."Pokažite glavo...cel ste krvav!" Primem se za glavo...roka cela krvava... "Pa res!" Odprem prtljažnik...vzamem prvo pomoč...prosim gospo, da me povije... Delo je opravila kot prava medicinska sestra. Nato me je odpeljala v hišo, da sem se umil. Ponudila mi je pijačo. Takrat so že prišli reševalci. Prav tako policisti. Reševalci so me na hitro pregledali in me položili v rešilca. Pride policist. Razložim mu, kaj se je zgodilo. Ponudi mi alkotest...0,0. Gre ven...pride nazaj..."Čestitke!" "Zakaj?" ga vprašam. "Ker ste še živi." Takrat me je spreletelo...očitno le ni bila tako nedolžna nezgodica... Da pa je bila polna kapa...medtem, ko je mene gospa povijala, se prišeta gospodar in izjavi: "Ves krompir nam je izruval iz njive!" Ja pizda...srečen bot, da sem ti prišparal delo...
Aftermath? 7 (sedem) šivov...5 na levo koleno (s katerim sem raztreščil ne tako slabo plastiko armaturne plošče) in 2 na glavo, s katero sem malce pobliže spoznal streho Twingeca. Hudo pozitiven izkupiček, če mene vprašate... Aja...pa stopnice so predstavljale "rahel" problem naslednjih nekaj dni...
Marsikdo me je že vprašal, kako izgleda, če se z avtomobilom 5x zakotališ. Vsakemu sem odgovoril, da samo čakaš, kdaj bo konec in da traja celo večnost...prav spominjam se, kako je mimo mene letel eden izmed rolerjev, katere sem vozil za sedežem. Vendar na nek bizaren način je ta občutek kotaljenja prav dober... Ampak vsake toliko časa me spreleti tisti občutek...kaj če tistega večera ne bi bilo tiste marice v Velenju?
