Makro fotografija, evo me!

Tele fotografije je kar nekaj. Bedne do amena. Ampak meni so nekaj posebnega. So moje prva res makro fotografije na katerih se dejansko kaj vidi. Pa čeprav so to le cifre iz DM-ovega računa.

Zadeva je nastala z obrnjenim Nikkorjevim kit objektivom (18-55 AF-S) pri cca. 30mm, vse skupaj pa je bilo držano v rokah. Torej je zadeva izgledala nekako takole...aparat v desni roki na manual, čas na 1/200s, objektiv v levi roki, obrnjen narobe, prislonjen na bajonet in s kazalcem popolnoma odprta blenda. Fokusiranje na ta način je domena sreče. Ostri se s pravilno oddaljenostjo od predmeta in tukaj so res pomembni milimetri. Že misliš, da je vse lepo v fokusu, stisneš sprožilec, pogledaš rezultat in ugotoviš, da si zaradi premika za 0,5 cm ujel le črn zmazek. Zaradi tega se sedaj zanimam za obračalni obroč za Nikona s premerom 52mm. Če slučajno kdo ve, kje se ga da dobiti za NORMALNO ceno...let me know. ;)

Ekola. DOF je na ta način izredno majhen. Me prav zanima, kaj bi nastalo na 18mm?

Pa še 100% crop

"Kaj hudiča boš imel od tega..."

"...da boš prilezel na vrh?!?"


Mogoče se bo na ves glas zadrl: "Bungeeeeeeeee!!!"

"Pa kdo gre na Roglo sredi maja?"

Mi!

Tu smo bili

Slavljenec z izbranko

Po prihodu v civilizacijo smo poslali mail naši najljubši slaščičarni, da smo tokrat zadnjič naročili torto pri njih.

Ker z nožem in celo z žago ni šlo, je v igro vstopil kramp. Tole je rezultat.

Po treh pivih je svet za nas neizkušence postal malce zabluran

Naslednji dan zlobci obiščejo Zlodejevo...

...se odpravijo do stolpa...

...vmes nič ne počivajo...

...in spoznajo, kako majhni smo proti Naravi.

Detajli, detajli...

...detajli...

V glavnem...zadeti od helija, zmačkani od piva, potolčeni od stopnic predvsem pa polni nove energije smo danes z lahkoto opravili z novim delovnim dnem pričakujoči ponovitev. Ali pa nadaljevanje...

"Internautica! No...vse drugo prej..." ali "We went to see the sea"

Že nekaj let zapored sva spremljala vsakoletno prireditev/sejem/razstavo v Portorožu Internautica imenovano. Na TV je vse bilo tako fancy, tako schmeky, tako šik in tako flashy. Letos pa sva se odločila, da si to čudo ogledava v živo. In sva si ga. V soboto (včeraj) zjutraj sva sedla v makino in volan zavrtela v smeri morja. Seveda je prej padla še jutranja kavica, potem pa veselo dalje.

Vožnja je potekala BP...večinoma v majskem stilu (beri "na easy in po omejitvah") z občasnimi izpadi v obe skrajnosti. Prvič se je zapletlo na Logu. Nekako je večina Slovenije predvidilo najine načrte in jih uresničila v podobni obliki in ob istem času, kot midva (beri "gužvaaa"). Naprej je zopet šlo BP vse do Strunjana. Promet zabit do odcepa za Piran, ki je tudi bil najina prva postojanka. Najprej lignji, potem pa sprehod. Medtem sva naletela na zbor oldtimerjev, ki so kljub njihovi izredni zanimivosti dobili nenavadno malo pozornosti. Mogoče zato, ker med njimi ni bilo BMW-jev, Passatov in Hond...

Naslednja postaja...znamenita Internautica. Že med vstopom v Portorož je bilo moč opaziti, da je to masovna zadeva. Na cestah, ob cestah in še kje se je gnetlo plehovja, velik odstotek ga je bilo bolj žlahtne narave. S parkiranjem pa kljub vsemu ni bilo nekih težav, saj ga je bilo ogromno na razpolago in to skoraj pred vhodom. Kupila sva karte (seveda študentske...na ta račun sva si lahko kasneje privoščila eno pivičko več) in polna pričakovanja vkorakala na razstavni prostor...in padla na realna tla... V enem trenutku pred vhodom vidiš najstnika v (iz fovšije upam da ne njegovem) Ferrariju, v drugem ne kaj starejšega dečkota, ki mamico prosi za denar za novega Audija v podobnem stilu, kot sem jaz nekaj let nazaj prosil za denar za nove kavbojke... Imam samo jaz občutek, da sem se rodil v napačni družini? Da ne bo kakšne pomote, si bom kar sam odgovoril...s svojo družino sem več kot zadovoljen...za Ferrarija je še dovolj časa. :)

V glavnem, ugotovil sem, da navtika sploh ni zame. Nekaj let nazaj sem se naslajal nad revijami in slikami 70-čeveljskega Pershinga, sedaj pa, ko sem si v živo ogledal njegovega manjšega bratca, sem ostal popolnoma ravnodušen. Enostavno me ne ganejo te plavajoče gmote. Ne bi se sicer branil kateregakoli izmed njih, ampak mi srce dosti bolj zaigra ob zvoku kakšnega štirikolesnega osmaka.

Zaradi tega in dejstva, da smo skoraj hodili eden po drugem sva se po slabih dveh urah odločila, da je čas za odhod. Na hitro sva se še ustavila na Pivu in kavici v Izoli ter jo udarila proti Laibachu. Pizza, kavica in že sva dirjala proti prelepi Štajerski izmučena od vse hoje in poletnih temperatur ter nabita z nadalnjo motivacijo za učenje.

Bella Italia

Utrinek iz tridesetih

Pozer

"Gestapo ist gekommen."

Jaguarjev dirkalnik s kocine dvigajočim zvokom

Pogled na enega izmed Viharnikov izza krožnika lignjev

Kaos

Ena klišejska

"Na deeeesno!"

:shocked:

"Šef kliče...se javim?"

"Eeeej, čav! Ma ne...glih se spravljam učit...zakaj?"

Nekje sva videla ene par čolnov...

Eden mojih naj štantov...olive!

Še ena klišejska

Malce še posedim...

...spijem jutranji kofe in gasa proti Portorožu po jahtico...

I've got need...the need for speed!

Otvoritev sezone

Pa smo jih z nekaj kilometri krstili za letos. Prav smilili so se mi zadnja tri leta, saj sem jih tako zapostavljal, da se čudim, da me še sploh ubogajo. Predvsem zaradi tega, ker so prej bili podvrženi vsakodnevnemu maltretiranju s strani gospodarja, srečevanjem raznoraznih kamnov, pločevink, žog, cestnih robnikov in hokejskih palic. Ogromno o zapostavljanju pove dejstvo, da so v času pred "pozabo" v dveh letih zamenjali pet kompletov okroglih obuval in tri komplete pripomočkov za kotaljenje le-teh, vse od takrat pa trpijo ene in iste Hyperke...kako že morajo biti naveličani eden drugega. Bog ne daj, da slišijo, da jim bo letos odklenkalo! Namreč...leta naredijo svoje in ta zob časa ter okoliščin se odraža tudi na zunanjosti (in notranjosti) mojih prijateljev, zato je letos skrajni čas za menjavo.

Mimogrede...ker sem totalno out iz te scene...kaj strokovnjaki priporočate za max. 150€ (raje manj)? Preferiram Rollerblade, lahko pa tudi Bauer, CCM...potem se pa že neha... Obvezno pa dokaj kratko in alu (v glavnem neplastično) podvozje in ABEC 7. Kolesa niso važna, ker so itak potrošni material... Aja...pa ni potrebe, da vzdržijo napore hokeja, ker temu namenu ne bodo več služili...me lepša polovica seseklja, če se vrnem v to... :)

Revčki, zakon ste!

Volčji potok, 2.5.2008

Tako lep dan bi res bil greh preživeti med štirimi stenami. Ravno zaradi tega sva se z boljšo polovico odločila za popoldanski izlet v Volčji potok. Tam sem sicer enkrat že bil, vendar je tega že tako davno nazaj, da se zelo malo spominjam. Poleg tega pa trenutno gostijo razstavo Minimundos iz Toskane, kar se seveda izplača pogledat. Seveda pa tudi tulipani niso bili od muh, čeprav so mi rože v življenju na dnu prioritetne lestvice. Da pa ne bom preveč dolgovezil...tukaj je bilo povedano več ali manj vse.

Moj prvi fotošuting

Moja želja je dolgo časa bila en dober photoshooting s kvalitetnim modelom. Vendar vedno je nekaj prišlo vmes...vse do nekaj dni nazaj. Poklicala me je Daniella in me povabila na Kajmanske otoke. Skozi glavo je švignilo: "A je to lahko res? Mene hoče?!?" Pa je le bilo res. Hja, kaj čem...pograbil sem Nikona in oba objektiva ter švignil na letalo. Kajmanski otoki so resnično božanski (v naslednjih dneh lahko pričakujete reportažo), ampak na žalost sem se moral bolj posvetiti delu (zaradi tega sem konec koncev bil tam).

Nadaljevanje in podrobnosti naj zaenkrat ostanejo skrivnost, objavil pa bom le eno fotografijo za pokušino.


Ker pa sem seveda dobra dušica in dobre stvari rad delim z ostalimi, bom tudi vam omogočil enako izkušnjo. Prijavite se lahko s klikom na tole povezavo.